Pisnih virov o oblačilnem videzu na Ptujskem polju je zelo malo, zato smo se morali v nadaljevanju raziskave opirati predvsem na ustne vire in fotografije, ki smo jih dobili od domačinov. Z raziskavo, pri kateri nam je pomagala priznana etnologinja dr. Marija Makarovič, smo se osredotočili na čas od druge polovice 19. stoletja do 1. svetovne vojne.

"Obleka Markovčanov je od svoje nekdanje prostosti že precej izgubila, zato pa je narodna noša zelo redka. Posebna pražnja obleka je napravljena že celo po modernem kroju." (Slekovec, 1897, str. 18)

 

OBLAČILNO BLAGO

V drugi polovici 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja so na tem področju živeli pretežno kmetje, ki blaga za obleke niso pridelovali sami, ampak so ga kupovali v mestu. Nato so ga odnesli k šivilji, ki jim je obleko sešila, občasno pa je prišla tudi na dom in iz starih oblek sešila nove. Najpogostejša blaga so bila: platno, druck, flanel, žamet, pliš, volneno blago, batis, žida, neibom, lastin, krepdešin, damast. Zelo pogosto so uporabljali tudi volno.

 
 
MOŠKA OBLEKA
 
"Po letu nosijo možje le „robačo” (srajco), „proslik” (telovnik), in „brguše” (hlače). Pa tega pravila se držijo navadno le še otroci in starci. Srednja starost nosi pa že v poletni vročini tudi hlače in črevlje celo po delavnikih. Po zimi imajo na glavi navadno kosmato kapo ter nosijo široki „burmos”. Pa tudi „burmos” se že čedalje bolj umika moderni suknji. Semtertje še nosi kak dedek starinski „šmis”." (Slekovec, 1897, str. 18)

Moške svečane obleke so bile podobne današnjim. Bile so iz črnega, sivega, temno modrega in tudi rjavega volnenega ali pol-volnenega blaga. K temu je obvezno spadal še enobarvni telovnik, ki je bil prav tako iz volnenega ali pol-volnenega blaga. Srajce so bile iz različnih materialov, prevladovalo pa je platno. Ovratnik na srajci je bil majhen in okrogel, nekateri so imeli tudi večje in na „špic”.

Ugotovimo lahko, da pri moški obleki ni razlik med delavsko in svečano, tako kot je to pri ženski obleki. Ženske so na nove kose oblačil bolj pazile in jih uporabljale le za svečane priložnosti, starejše in ponošene kose pa so oblekle za vsakdan.

"Kar pa poljanca že od daleč označi, je njegov predpas ali „furtuh”. Tega ima v petek in svetek, h gnoju in k božji službi vsak deček, mož in starec. Zaradi tega jim drugi pravijo „furtušnjaki”." (Slekovec, 1897, str. 19)

 

ŽENSKA OBLEKA

"Ženske nosijo „kiklje” in „klade”, pozimi pa še „kocmajnko” po čez ali pa široko volnato ruto čez rame. Na nogah imajo v poletnem času „punčuhe” in nogavice, pozimi pa navadne črevlje. Žene, zlasti stare nosijo pozimi namesto „kocmajnke” čez drugo obleko kožuhe iz ovčjih kož." (Slekovec, 1897, str. 18,19)

 
Ločevale so med dvema oblekama: delavsko in svečano. Obe sta bili sestavljeni iz enakih kosov, le da sta se razlikovali v materialih in kakšnih malenkostih. Ženska obleka je bila sestavljena iz: rute, rokavcev, bluze, proslika, pumparc ali spodnjega krila, štunf, krila, predpasnika in čevljev. Pozimi so si oblekle še »kocmajnko« (jakna), čezenj pa so si ogrnile stehl.
 
Rokavci so bili platneni in so imeli dolge rokave, oblekle pa so si jih pod bluzo, kot neke vrste spodnjo majico. Premožnejše ženske so imele v rokavih vstavljene tudi čipke.
 
Le redke ženke so imele "proslik" oz. telovnik, ponekod so mu rekli tudi "mujdrc",  pletenega iz volne. Večina ga je imela sešitega iz blaga. Segal je do pasu, spredaj pa je imel napeljano vrvico, da so si ga zavezale. Nekatere so imele telovnik spredaj čisto zaprt s haklčki, robove so imele okrašene z našitki.
 
Krilo je bilo izrezano po posebnem kroju, ki se mu je reklo "cvikl" in tako tudi sešito. To je pomenilo, da je bilo v pasu ozko in nagubano, pri gležnjih pa je bilo široko in je imelo svojstveno obliko. Krila so bila dvojna, delavska in svečana. Delavska so bila sešita iz drucka, tj. manj kvalitetnega blaga, na katerem so bili potiski različnih vzorcev. Bilo je črne ali temno modre barve, vzorci pa so bili ponavadi svetlejši in so imeli motiv drobnih rožic. Svečana krila so bila sešita iz volnenega blaga. Bila so enobarvna z dvema trakovoma: približno pet centimetrov od spodnjega roba je bil našit prvi, dva centimetra višje pa še drugi.
 
Kakor krila, so bili dvojni tudi predpasniki. Prvi so bili z naramnicami, drugi brez njih. Oboji so bili črne barve, njihova dolžina je bila enaka krilu. Nekatera dekleta so jih imela okrašene s čipko na robu in različnimi našitki na naramnicah.
 
Štunfe so bile pletene, segale so do kolen in niso imele stopal. Bile so različnih barv, vzorec, to je bila kita,  pa je bil vedno enak.
 
Rute so nosile vse ženske; pri tem ni bilo razlik med poročenimi in samskimi. Ruta je bila platnena in šterkana, kar jim je pomagalo, da so si jo lažje oblikovale. Bile so bele; ponekod je bil izvezen tudi vzorec, ampak prav tako v beli barvi. Mlada dekleta so si rute vezale nazaj, starejše ženske pa naprej. Ob svečanih priložnostih so si jih vse zavezale naprej. Pri delu so uporabljale rute pisanih barv, ki so bile iz potiskanega blaga in so jih spredaj potegnile na čelo, da so si ustvarile senco na obraz. Starejše ženske so ob svečanih priložnostih nosile turšake, posebne svilene rute, ki so jih vezale naprej.  
 
 
FRIZURA IN LASNI PRIPOMOČKI
 
Dekleta in ženske so imela dolge lase, ki so jih spletale v kite. Nekatere so nosile eno kito, večina pa si je spletla dve in ju ovila okrog glave ter prekrila z ruto. Sprednji lasje so bili gladko počesani nazaj, zadaj pa so si ženske spenjale in prepletale kite zelo različno.

Posebnih lasnih pripomočkov niso uporabljale, saj so si kite na koncu zvezale kar z lasmi. Spele so jih s posebnimi iglami, ki so bile narejene iz žice. Po drugi svetovni vojni so pričele uporabljati „špange”.


Matej Slekovec, župnik in zgodovinar, se je rodil 6. avgusta 1846 v Kunovi pri Negovi in umrl 15. decembra 1903 v Ljubljani. Dne 18. decembra 1887 je bil umeščen za župnika pri Sv. Marku niže Ptuja(Markovci), kjer je služboval vse do pokoja 1. decembra 1903. 23. maja 1903 ga je ustanovni zbor Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko v Mariboru izvolil za predsednika. Kot upokojenec naj bi postal škofijski arhivar, a je že dva tedna po upokojitvi umrl. Kot samouk se je naučil brati stare listine in skozi tri desetletja zbiral gradivo po arhivih v Ljubljani, Mariboru, Gradcu, Zagrebu, Salzburgu, Dunaju in po raznih občinskih in zasebnih arhivih. Z leti se je nabrala lepo urejena zbirka zgodovinskih izpiskov, ki je po njegovi smrti prišla v arhiv Zgodovinskega društva v Mariboru. S svojim gradivom je pomagal domačim, graškim in dunajskim zgodovinarjem. Zelo zaslužno njegovo delo so kronike, ki jih je sestavil za razne kraje ali vsaj nabral podatkov zanje.

Števec obiskovalcev

Danes 8

Ta teden 39

Ta mesec 324

Vsi obiski 797195

Iskalnik