Korant

Korant ali kurent je najbolj priljubljena tradicionalna pustna maska s Ptujskega in Dravskega polja ter Haloz. Korant naj bi bil demon, ki preganja zimo in vabi v deželo pomlad. V njem je še vedno nekaj vzvišenega, mogočnega in skrivnostnega. Nekoč so se v korantovo opravo smeli obleči samo neporočeni fantje. Danes za to kosmato masko najdemo tudi poročene fante, ženske, dekleta in celo otroke.

Koranta najbolj zaznamuje njegova kapa, ki mu zakriva celotni obraz. Včasih so si jo fantje izdelali sami doma, zato so bile kape tako zelo različne med sabo. Danes markovški fantje nimajo ne časa ne volje, da bi si kape izdelovali sami. Izdelujejo jih posebni mojstri, cena zanje pa je zelo visoka.
 
Korantova kapa je narejena iz ovčjega kožuha in pobarvanega usnjenega naličja z dolgim usnjenim nosom, odprtinami za oči in usta. Zobje so iz belega fižola, nanizanega na vrvico. Ima daljši jezik, ki je pobarvan rdeče, na glavi ima ušesa iz puranovih ali gosjih peruti. Rogovi so iz slame ali lesa ter okrašeni z raznobarvnimi trakovi. Korant je oblečen v ovčji kožuh. Za pasom ima obešeno verigo s kravjimi zvonci. Njegov ponos pa je čim večje število robcev za pasom. Obut je bil v volnene pletene nogavice, ki so morale biti včasih rdeče ali zelene. Na nogavice si natakne še črne škornje. V rokah nosi korant ježevko.
 
Včasih je bil izgled koranta nekoliko drugačen – to izvemo iz župnijske kronike sv. Marka niže Ptuja (današnji Markovci). Imel je kapo, ki je bila zadaj kosmata. Obrazni del je bil iz starega usnja s prišitim nosom in izrezanimi odprtinami za oči ter usta. Imel je dolg jezik iz rdečega sukna. Kapa je imela rogove iz usnja ali klobučevine, na koncu roga pa je bilo še gosje pero.
 
S tako kapo na glavi je »kurent« videti, kakor bi ravnokar bil iz pekla pobegnil. (Slekovec, 1895, str. 16)
 
Oblečen je bil v narobe obrnjen ovčji kožuh. Na hrbtu je imel privezan kravji zvonec, v rokah pa je nosil močan drog-ježevko na katero je bila pribita ježeva koža.
 
23. decembra 2015 je bil običaj koranta z državnim odlokom razglašen za živo mojstrovino državnega pomena. Namen razglasitve je, da se poveča zavedanje njegovega pomena na lokalni, regionalni in državni ravni, prepoznavnost ter predvsem, da se spodbudi njegovo ohranjanje. 3. maja 2016 je bilo društvo evidentirano v registru žive kulturne dediščine kot eden izmed nosilcev ohranjanja te žive mojstrovine.
 

Rusa

Rusa je konjska živalska maska, s katero so skušali vplivati na zdravje in plodnost konj. 

»Rusa« je človek, kateri ima čez glavo vrženo rjuho, v rokah pa drži ovito palico z glavo, kakor pri »gambeli«. Razloček med obema je ta, da je v »rusi« le eden človek v »gambeli« pa dva. (Slekovec, 1895, str. 17)

Ruso spremljata pobirač in gonjač, ki si obraze zakrijeta z masko ali namažeta z barvicami. Oblečena sta v stara oblačila. Gonjač ima bič, pobirač pa košaro. Rusa je zelo nagajiva pustna maska – meče se po tleh, brca in hlasta okoli sebe. Če pa se rusa na dvorišču sama od sebe uleže na tla, je to zelo slabo znamenje.


Medved

Medved je glasnik pomladi, prinašalec poletja in ga tako uvrščamo med demone rasti in plodorodnosti. Za razne evropske pustne medvede in prav tako za našega medveda je v štajerskem pustnem karnevalu veljalo narodoslovno dognanje etnologa Adolfa Spamerja, ki pravi, da sta medved in njegov šaljivi ples izšla iz postave divjega moža (pri nas iz Rabolja ali kakega kožuharja). Divji mož in medved spadata torej tudi med odhajajoče zimske demone, kar nam zelo nazorno potrjuje štajerska ljudska pesem:

Prošlo je medvedovo,
došlo bode Jurjevo:
po potokih curilo,
po bregih zelenilo -
oj, veselo bo!
(Karel Štrekelj, 1980, III str. 205)

 


Orači

Orači predstavljajo obred spomladanskega oranja, ki je klasičen primer obhoda kolednikov, saj vsebuje tri bistvene prvine kolednice. Ob prihodu pozdravijo gospodarja in gospodinjo, jima zapojemo in zaorjejo ter se zahvalijo za prejeti dar. Prihod oračev naznani pokač, ki ima hkrati tudi vlogo gonjača. Kakih 6 ali 8 fantov (konjičev) vleče plug na kmečko dvorišče, kjer gredo nekajkrat naokrog tako, da Korant (plužar), držeč za ročico pluga, zaorje nekaj brazd.

V te brazde vseje »pobirač« »repno seme«, - navadno pesek -, pograblja z grabljami ter laže in pripoveduje gospodinji, da ji bo izrastla iz tega semena debela repa, ako bodo zvečer za debelo repo plesali. Za ta posel dobijo orači navadno kako klobaso ali jajca v dar. (Slekovec, 1895, str. 16)

Konjiči so oblečeni v črne hlače, belo srajco in telovnik. Na hrbtu imajo navzkriž privezani dve svileni ruti in eno čez boke. Danes ne nosijo več navzkrižno privezanih rut, temveč si ogrnejo le eno preko klobuka. Pokač je oblečen v enako opravo kot konjiči, le v rokah ima bič, s katerim poka.

Orače spremlja grdo opravljen šepav dedec - poberač (mastnjak) s košem na hrbtu. V eni roki nosi grablje, v drugi košaro (korpec), v katero nabira darove.

Konjiči običajno prepevajo živahne fantovske pripovedne pesmi tako da lahko ob njej ritmično tečejo. Iz Muretinc na Ptujskem polju se je iz leta 1926 ohranila le ena kitica posebne pesmi, ki bi jo naj orači prepevali ob prihodi na dvorišče.

Prišli so, prišli
orači pred zorjoj
orali so, zorali
rožo, rožmarin ...
(GNI, mapa 97, Štjzp. III, 97/5)

 


Vile

Novodobni in umetni pustni lik so vile iz Zabovec na Ptujskem polju. Neka učiteljica je okoli leta 1930 uprizorila z otroki pravljično igro z vilami. Le te so se pozneje samovoljno pridružile Korantovanju, ki je bilo do takrat v domeni fantov, in se tako postavile fantovskim vrstnikom ob stran. Pojavljati so se začele v letih med obema svetovnima vojnama in danes predstavljajo del pustnega utripa.

V vile se oblečejo majhne deklice. Na sebi imajo bele obleke s pletom preko ramen in papirnato krono na glavi. Izmed svojih vrstnic si izberejo kraljico, ki ima večjo in lepšo krono kot ostale vile. Na dvorišču ali v hiši se postavijo v krog in zaplešejo okrog nje. Pri tem pojejo pesmi, ki prerokujejo dobro letino. Njihova posebnost je, da jih domači obdarujejo v glavnem z denarjem.

Deklice male vile smo me,
v beli obleki sprehajamo se,
naj se le čuje, čuje, naj se le zna,
da vsaka naša vila kraljico rada ima.
(Fran Žižek, Večernik, 1939, str. 5)


Zafčin

Takoj po prvih oklicih oz. štirinajst dni pred poroko je bilo potrebno povabiti na poroko nevestine in ženinove sorodnike, sosede, znance in prijatelje. Danes vabita na poroko kar ženin in nevesta sama, v preteklosti pa so v njunem imenu na poroko vabili t.im. zafčini. Enega si je izbrala nevesta, drugega pa ženin. Tu in tam sta bila oba zafčina ženinova tovariša.

Govor zafčinov je povzet po ohranjenem rokopisu, pisanem v bohoričici, ki je bil najden na Polenšaku.

Števec obiskovalcev

Danes 8

Ta teden 39

Ta mesec 324

Vsi obiski 797195

Iskalnik